Geneza potapljaških računalnikov

Lep pozdrav vsem!
Že kar nekaj časa se vleče diskusija o potapljaških računalnikih - kateri je boljši, kateri je slabši, zakaj je ta tako drag in zakaj se onega splača kupiti. Iskreno rečeno, vrtimo se v začaranem krogu (podobno kakor z regulatorji) in včasih me zares ima, da bi povedal kakšno pikro. Pa je ne bom. V nadaljevanju vam bom skušal predstaviti problematiko potapljaških računalnikov na malce drugačen način. Tema je vsekakor obširna, zato jo bom skušal predstaviti v več nadaljevanjih. Upam, da jih boste prebrali, in da vam bodo pri izbiri (ali zamenjavi) računalnika prišla prav.



1. Geneza potapljaških računalnikov

Tako kakor vse novosti so bili tudi potapljaški računalniki sprva sprejeti s skepso (podobno kakor danes rebreatherji), saj so prva leta trpeli za otroškimi boleznimi: večina jih je bila podvržena vsakokratnemu zalivanju, med potopom so odpovedovale baterije, stali so ravno toliko kakor danes stane srednje dober (beri: zanesljiv) rebreather. Kot zanimivost naj omenim, da se je prvi potapljaški računalnik pojavil (že) leta 1959 (imenoval se je "SOS Deco"). Do leta 1963, ko ga je začelo tržiti podjetje Scubapro, pa so ga uporabljali le "norci, idioti in potapljači, ki so zavajali splošno potapljaško javnost". Po tem letu je seveda nenadoma postal hit in nekateri so ga nosili kar namesto ure (pravzaprav več ur). Sprva računalniki niso bili taki, kakor jih poznamo danes. Za razliko od klasičnih tabel, ki so rekreativce do izuma PADI-jevega Kolesa "The Wheel" obsodili na osovraženi U-profil (in jih v večini primerov še danes, ker inštruktorji ne marajo tega modela na tečajih), so takratni računalniki imeli bistveno prednost: računali so večnivojski potop in potapljaču omogočili časovno daljše bivanje znotraj okvira varnostne krivulje brez (za vse rekreativce še danes) poglobljenega znanja teorije večnivojskega potapljanja in mukotrpnega logaritemskega preračunavanja ob upoštevanju različnih koeficientov, ki tako ali tako niso bili standardizirani, temveč določeni izkustveno na individualni osnovi. (Kljub temu velja omeniti, da je omenjeni postopek danes še vedno "tisti pravi". Če koeficiente določimo v kontroliranih pogojih, tj. z medicinskimi metodami in individualno, dobimo osebni dekompresijski model, ki ga danes uporabljajo tehnični potapljači. O tem mogoče več kdaj drugič). Potapljaški računalniki v pravem smislu so pravzaprav "otroci devetdesetih". Danes jih uporabljamo skorajda vsi, brez izjeme.



2. Ali lahko gledam MTV na svojem računalniku iz devetdesetih?
ALI: Kaj je bistvo potapljaškega računalnika?

Ne (še). Lahko pa dobimo kup koristnih in manj koristnih podatkov. Kljub temu so bistveni le maloštevilni. Osnovo za današnje računalnike še vedno predstavljajo tabele ameriške mornarice (US Navy Tables), ki jih pri izdelavi računalnikov jemljejo kot "vodikovo standardno elektrodo" v kemiji - torej kot standard. Algoritmi, ki jih računalniki uporabljajo, so brez izjeme konzervativnejši. O njih nekaj več pozneje. Bistvo računalnika sta globinomer in ura. Tudi če bi vam v računalniku (zgolj teoretično) pregorelo elektronsko vezje za izvajanje algoritma (pri Aladinih je to npr. možno, če je v bližini mobilni telefon GSM - NMT ne dela težav), bi vam računalnik zagotavljal dovolj varnosti. Računalniki namreč izjemno natančno merijo omenjena podatka, tako da bi lahko ročno, s standardnim algoritmom potop načrtovali do sekunde in decimetra globine natančno. Trik je torej v natančnosti merjenja dveh glavnih podatkov: globine in časa. Algoritem je zgolj statistični program. Presenetljivo, ne?



3. Čim več lučk, čim več lučk! Ehm, kaj že pomeni, če ta utripa? Zakaj sem že na površini?
ALI: Na kaj moram biti pozoren pri nakupu potapljaškega računalnika?

Bolj od dizajna bi nas v življenju morala zanimati notranjost. Vendar lepe in neumne ženske še kar naprej lepo uspevajo, grde in pametne pa ne, kar se preneseno kaže tudi pri proizvajalcih računalnikov. Nekateri računalniki so npr. enostavno zanič, drugi pa so odlični, a jih ne potrebujete (V odnose z ženskami se tukaj raje ne bom spuščal; "Je treba šparat", so rekli pri Noriku, he, he). Na kaj je torej treba paziti pri nakupu računalnika? Na:
operativno globino računalnika,
prikaz dekompresijskega režima,
model hitrosti dvigovanja,
vrsto algoritma.
3.1. Operativna globina: za rekreativno potapljanje ta podatek ni tako pomemben. Kljub temu je nakup potapljaškega računalnika dolgoročna naložba, zato naj poudarim le, da naj bo maksimalna globina delovanja računalnika čim globlja. Ne zato, ker bi se morebiti nekega dne potapljali na 200 metrov in bi radi uporabljali stari računalnik, temveč zaradi zanesljivosti preračunavanja algoritma. Računalniki z večjimi operativnimi globinami so načeloma natančnejše in izdelani iz kakovostnejših materialov. Zakaj? Pri ohišjih, ki niso narejena za večje globine, namreč hitreje prihaja do deformacij materiala ohišja in s tem do izvajanja dodatnega suhega mehanskega pritiska na elektronske komponente (spomnite se, kaj se zgodi s prikazovalnikom na tekoče kristale v vašem kalkulatorju, če prikazovalnik pritisnete s prstom). Pri tem se lahko zgodi, da računalnik ne bo deloval pravilno. Poudarjam, lahko se zgodi, vendar si tega med potopom pač ne moremo privoščiti (Nazoren primer za to so npr. Dacorjevi računalniki, v katerih se ravno zaradi opisanega kvari sistem za merjenje globine.). Kar se tiče Uwatecovega Aladina (Pro), je ta pravi tank: po proizvajalčevih besedah deluje do globine 100 metrov, vendar je kot globinomer zanesljiva še pri 145. metrih. Ponavljam, kot globinomer! Dekompresijski model odpove pri specifikaciji, ki jo navaja proizvajalec, sicer ne zaradi deformacij, pač pa zaradi tega, ker (na srečo rekreativcev) nikakor ni ustvarjen za tovrstne globine. (Upam, da si znate predstavljati posledice potopa na 100 ali 145 metrov z zrakom, delujočemu algoritmu navkljub! Pri tem vam Aladin prav nič ne koristi.)

3.2. Prikaz dekompresijskega režima: če bo ob koncu potopa treba izvajati dekompresijski postanek, je nujen podatek čas, ki ga morate na postanku preživeti. Računalnikov, ki ne prikazujejo dekompresijske obligacije v minutah, ne kupujte (tak je Scubapro DC12). Četudi je vaš računalnik opremljen s prikazovalnikom dekompresijskega režima v minutah, to še ne pomeni, da se lahko kar takoj pričnete potapljati po njem: vedno v okviru svojega znanja in zmožnosti. Če želite več, opravite ustrezni tečaj. Seveda boste za opravljanje dekompresijskih postankov potrebovali ustrezno količino dihalnega medija. Tu se še posebej izkažejo računalniki z vključenim sistemom preračunavanja časa in obligacije glede na potrošnjo dihalnega medija na globini (npr. Uwatec Aladin Air(X) in Scubapro Trac)

3.3. Model hitrosti dvigovanja: ja, tukaj iz tehnike že bolj zaidemo v fiziologijo. Čeprav PADI-jevce učimo, da je predpisana hitrost dvigovanja 18 m/min in CMAS-ovce, da ni tako, temveč da le-ta znaša 10 m/min, nihče nima ravno prav. Prvič, skorajda vsi računalniki, ki so danes na tržišču, predpisujejo hitrosti, ki se vrtijo okrog 8-9 m/min. Pri rekreativcih to pomeni, da med dvigom izvajajo tisto, kar je v fiziologiji znano kot "kontinuiran dekompresijski model"; ideal, ki pravi, da je dekompresijo treba izvajati kontinuirano in ne v stopnjah (Tule sledi razočaranje za tiste, ki se v dobri veri potapljate nedekompresijsko: lagali so vam - vsak potop je dekompresijski. Dekompresijo predstavlja dvig). Vprašanje fiksne hitrosti dvigovanja postane problematično pri potopih, globljih od 30 metrov. Tam kontinuiran počasen sistem dvigovanja ne pripomore k izločanju viška inertnega plina, temveč k njegovemu dodatnemu raztapljanju v organizmu (pravimo, da prispeva k dekompresijksi obligaciji). Iz tega sledi, da je režim dvigovanja iz globine tem bolj dinamičen, čim globlji potop opravljamo. V praksi to pomeni, da se potapljač v globljih delih potopa na površino dviguje hitreje (min. 30 m/min), v plitvejšem delu potopa (30 m in manj) pa upočasni dvig. (Fizikalno pojasnjuje to dejstvo Boylov zakon - relativna sprememba pritiska je na večji globini manjša od iste pri manjši globini. Na tečaju tega niso povezali na tak način, ampak je bila povezava opravljena z možnostjo nastanka barotravme, za katero velja, da je zadnjih 10 m potopa pred površino najbolj nevarnih. Princip je isti tudi za dekompresijsko obligacijo). Pri uporabi računalnika s fiksnim modelom hitrosti dviga bo nastal očiten problem - računalnik bo zahteval konstanten dvig in vam na koncu potopa odredil izjemno dolg dekompresijski postanek. Če ga ne boste upoštevali in se dvigovali prehitro, pa ga boste prignali v "error", zaradi katerega boste večinoma morali računalnika vrniti v prvotno stanje (resetirati). Torej: kupite si računalnik z dinamičnim določanjem hitrosti dvigovanja (npr. Uwatec Aladin (Pro).

3.4. Algoritem: Tule se šele začenja prava fiziologija. Algoritem daje potapljaškemu računalniku karakter, zaradi katerega se ena znamka ali celo serija iste znamke razlikuje od druge. Zaradi algoritmov je pravzaprav nastala celotna diskusija na listi. Saj ne morete vsi vedeti, kaj vse filajo v računalnike (in še bolje je tako, lahko mi verjamete). Naj omenim zgolj tisto, o čemer bom (poleg ljubezenskih pisem, seveda) pisal v naslednjih tednih.

Ko kupite računalnik, imate v njegovem drobovju lahko:

Originalni Haldanov model
Modificirani Haldanov model
Buhlmanov model
t.i. "Švicarske tabele"
tabele ZH-L16
Dopplerjev modificirani Haldanov model
Model PADUA
Higginsov model (ni tisti Higgins iz Pigmaliona)
Algoritem U.S. Navy E-L
Algoritem British Royal Navy Physiological Laboratory
Model DCIEM
Model proste plinske faze
Model spremenljive permeabilnosti
Model statistične metode maksimalne verjetnosti
Častna Titova, vse tole vam lahko danes naložijo v računalnik! Med omenjenimi je najpogostejši model ZH-L16.



Do naslednjega branja vam želim obilo lepih in varnih potopov,

Dean Horvat

vir: www.17slon.org

Še dobro, da si napisl, od kod si delal copy/paste, ker drugače bi še kdo res čakal, na kako tvojo staro ljubezensko pismo
Sicer vsega nisem razume, ampak bom še 2 krat prebral, pa kaj koga vprašal.